Omemba: Vera Albreht

»To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame.«

»Te dogodivščine sem spisal za najboljši slovenski leposlovni list, ki mu je ime 'Gospodična Cizara'; škoda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list.«

»Pestujem pajaca. Ni več tako bleščeče rdeč, postaral se je in njegovo bledo, resno lice je še bolj spakljivo, kot je bilo takrat, ko mi ga je prinesel oče.«

»V Božjem drevcu je dovolj pomembnih vprašanj, ki bridko zadevajo marsikoga. Tudi mene: božje drevce je zimzelena rastlina, odporna in bodeča, ne da se zlahka zlomiti …«

»Toda Evald Flisar ni mogel končati svojega govora ne tako ne drugače, kajti naslednji trenutek je odpovedalo ozvočenje. Iz večine ust se je izvil globok vzdih olajšanja.«

»Ko sem gledal Marilyn, si nisem mogel kaj, da ne bi občutil njenega razočaranja; ne zgolj zaradi njenega filmskega zakona, ampak tudi zaradi najinega zakona, zaradi nje same.«

»Zakaj obstajata trpljenje in ljubezen?«

»Tako so torej posedli v salonu. Beti je prinesla črno kavo; Feliks se je je obranil, rekoč da mu povzroča nemir in nespečnost. Sedel je s pol zadnjice, podoben preganjancu ali človeku, ki se mu mudi med pametnejše sogovornike.«